Sončna Vrata pripeljejo posameznika na pot Ljubezni in Modrosti. Kdor v sebi

odkrije ta dva čudovita bisera lahko spozna skrivnost celotnega vesoljnega

reda, od najmanjših zakonitosti, pa vse do prasvetlobe večnega
ognja, kateri napaja vso Neskončnost. 

TRIJE DNEVI V TEMPLJU  

»Čudežno oslovo izginotje. Čudež s kamnom. Rimski sodnik se čudi nad čudežno močjo dečka Jezusa

in le tega pojasnjujoče besede o prihodu

njegovega Božjega kraljestva.«

 

1. Jaz pa sem dejal: »Naj vam pokažem, kakšna je Moja moč in da vam vzamem strah pred to nenaravno živaljo ukazujem, da naj enako izgine kakor je nas­tala!«


2. V istem trenutku že je žival popolnoma izginila tako, da ni od nje preostala niti najmanjša kocinica. Sedaj so vsi še bolj ostrmeli in niso več vedeli, kaj naj o temu porečejo.


3. Samo zelo srčni rimski sodnik je spregovoril: »Ne, slišiš moj najljubši deček, v tebi mora tičati Zeus ali katerokoli drugo najvišje božanstvo! Če bi hotel, lahko izničiš neko naravno žival ali tudi nekega človeka bivanje?«


4. Povedal sem: »Oh ja, pa ne samo to, ampak tudi celo Zemljo, vendar moj namen, katerega še nikoli ni nihče dojel, je vse ohraniti in ne uničiti ničesar. Samo da boš sam spoznal, da jaz nisem nek prazen bahač in da to kar izrečem zmorem tudi ures­ničiti, mi prinesite semkaj nek kamen, velik in težak kolikor vas je volja in ga položite na mizo!«


5. Kmalu so privlekli preko sto funtov težak in zelo trd kamen in ga z naporom položili na mizo. Ko je kamen tako ležal pred Menoj,


6. sem izgovoril nad njim: »Razblini se in bodi eter (elektromagnetna snov sestavljena iz pradelcev), kakršna je tvoja prvobitnost!«


7. In kamen je izginil, da ni od njega ostal niti prašek v sončni luči.


8. Tedaj je spregovoril Rimljan: »To, moji spoštovani prijatelji, zmore samo Bog in nikoli nek človek, pa naj bo še tako nadar­jen! Sedaj sem prišel do prepričanja, da je mnogo bolje biti v najboljšem prijateljstvu s teboj moj najmilejši deček, kakor pa v sovraštvu.


9. Kaj bi nam Rimljanom proti tebi koristile vse naše številne legije (legija je enota rimske vojske, ki je štela med 3000 in 6000 vojščakov) najpogumnejših bojev­nikov? Samo zahoče naj se ti in doletela jih bo usoda tega kamna in v trenutku tvojega hotenja ne bi več obstajali, temveč bili razblinjeni v zrak in eter! In s tem jaz izjavljam, da si ti brez dvoma pravi Mesija tvojega ljudstva in da se s teboj v popolnoma jalov boj ne bo spustila nikoli katerakoli moč!«


10. Odgovoril sem mu: »Zato si ti, kot Rimljan, ne beli las! Kajti nisem prišel v ta svet, da bi se naredil za posvetnega kneza in da bi utemeljil ljudem posvetno državo, temveč samo zato, da bi prinesel ljudem dobre volje nebeško kraljestvo vsega življenja in da bi uničil Satanovo kraljestvo, ki je tukaj smrt na Zemlji! Zato bo pač lahko vsako zemeljsko kraljestvo obstajalo, najbolj pa bo cvetelo tisto, ki bo razumelo privlačiti božje kralj­estvo, katerega bom ustvaril na Zemlji!


11. Zato naj vas zapusti vsak strah pred mojo Božjo močjo, kajti jaz vam bom ostal podložen vse do spremembe Mojega telesa, ko se bom vrnil tja od koder sem prišel. - Sedaj pa dajmo osvetliti za konec današnjega dne še ti dve besedi!«


12. Čisto vesel se je oglasil Barnabej: »No, Gospodu vsa hvala! Le besede sem in nobenih čudežev več! Kajti ob teh se precej zbojiš!«


13. Vprašal sem ga: »Zakaj se zbojiš? Saj si že pogosto opazoval perzijske, indijske in egiptovske čudeže in se ob njih še nikoli nisi zbal, zakaj torej prav sedaj?«


14. Barnabej je dejal: »Zato, ker so tisti vsi skupaj narejeni na meni pojmljiv način medtem, ko tvoji ne temeljijo na ničemer drugem, kakor na moči tvoje volje! In to je velikanska razlika!«


15. Povedal sem mu: »Potem ti že moram omeniti še nekaj, preden pričnem s pojasnjevan­jem obeh besed!«

»Pripoved dečka Jezusa o čudežih sedemindvajsetih magov v Damasku. Barnabejeva zadrega in

strmenje. O skrivnostni vsevednosti

dečka Jezusa.«

1. (Deček Jezus:) »No, zdaj bosta točno dve leti, odkar si se potikal po Damasku?! Ob istem času je prispelo tja sedemindvaj­set magov iz Indije. Na veliko so razglašali, kako bodo tretji dan po mlaju delali najveličastnejše čudeže v velikem gaju zunaj mesta.


2. Med mnogimi napo­vedanimi so bili tudi naslednji: pet glavnih magov bo samo s svojimi mezinci, brez kakšnega telesnega napora, potegnilo iz zemlje preko tisoč funtov težak in več kot sedem čevljev globoko zakopan kol - kar je, več kot njegova polovična dolžina - in ga bodo potem več trenutkov pustili  svobodno lebdeti naokoli v zraku. Isto bodo potem ponovili z eno čez desettisoč funtov težko skalo, torej z bremenom, katerega tristo najmočnejših mož z golimi rokami ne zmore premakniti niti za las. Na koncu bodo oživili za nekaj trenutkov še mrtvo kamelo in za zaključek bodo za nekaj trenutkov oživili celo nek kip.


3. Po tej napovedi je prišel na določen dan skoraj ves Damask v veliki gaj občudovat napovedana čudežna dejanja. Ti si bil med najbližjimi v okolici čarovnikov in si vse zelo dobro videl in se nadvse čudil.


4. Številni poprejšnji deli predstave so ti bili že znani, ampak ko so izvedli poslednje s presenetljivo natančnostjo si zazijal in izbuljil oči na stežaj, zaploskal z rokama nad glavo in na glas: zakričal: »To je nezaslišano - in še nikoli videno! To ne zmorejo ljudje, temveč samo bogovi, katere bi bilo treba moliti!


5. Seveda si to vzkliknil zaradi mnogih visoko uglednih poganov, ki so se tiste predstave udeležili v velikem številu; na skrivaj pa si kljub temu pomislil na Belcebuba, zaradi česar ti je postalo zelo čudno pri srcu!


6. Sedaj pa si dejal, da ti je tudi pri Mojih čudežih postalo zelo čudno pri srcu! - Kakšno razliko pa ti vidiš med temi mojimi čudeži in tistimi, ki si jih videl pred dvema letoma v Damasku?«


7. Tu je bil Barnabej zelo v zadregi in je šele po presledku odgovoril: »Povej vendar ti, moj mili nedojemljivi deček, od kje moreš ti to vedeti? Saj ti sam takrat nisi bil v onem mestu in kolikor je menil znano tudi nihče drug iz tvojega konca! Razen peščici tovarišev v templju tudi nisem o tej čudni  čarovniji pripovedoval nikomur več. Kako si odkril to mojo, globoko zakopano skrivnost katero sem doživel?«


8. Odgovoril sem mu: »Bodi glede tega popolnoma miren ­odkrijem prav vsako skrivnost vendar zaradi tega še nikoli nisem nadel komurkoli kakšno coklo, ampak vsak je in ostane svoboden delati, postopati po zakonu ali proti njemu. Posledice niso odvisne od moči Moje volje, ampak od reda in čaščenja danih zakonov v naravi, kot, tudi na področju človeške spodobnosti medsebojno.


9. To pa, kako in od kje morem vedeti jaz takšne stvari, je tudi neka skrivnost o kateri bo svetu dano nekaj luči čez dobrih dvajset let, kakor tudi o Mojih drugih čudežnih dejanjih. Verjemite Mi, da v Meni biva Mesijin duh v vsem izobilju in potem boste najbrž kmalu razumeli kako in od kje Meni takšne lastnosti kakršnih doslej še nikoli ni bilo. Če pa tega ne morete sprejeti in verjeti, boste pač morali potrpeti do poprej označenega časa! Takrat boste to lahko dojeli, posnemati Me pa kljub temu ne boste mogli!«

Jakob Lorber: TRIJE DNEVI V TEMPLJU (str. 56 - 61)